Brsteča pomlad – urejanje pašnika

Tik za kmetijo v Poglejskem grabnu imamo pašnik. Ni velik, je pa bogat! Moj košček narave, igrišče mojega otroštva. Razteza se po ozki dolini, skozi katero teče potok Rečica. Na njem se čez leto lahko pase šest do deset krav, odvisno od tega, koliko krme jim dovažamo.

V bregu je zakopana stara cev, ki Blejskemu jezeru dovaja svežo vodo, nam pa tudi pušča vodo in ustvarja močvirje. Ta nebodigatreba sicer ustvarja mlake za žabe, obenem pa otežuje pašo živali in omogoča življenje metljaju… Pester ekosistem, ki je meni od majhnega predstavljal najlepše igrišče in mi vedno znova prebujal zanimanje za raziskovanje in razumevanje narave. Mogoče sem pa ravno zaradi našega grabna šla študirat biologijo!

Ena lepših spomladanskih opravil je urejanje pašnika, preden se prižene krave. Zaradi samega sprehoda skozi cvetoče mejice, brodenja po potočku, poslušanja ptic. Torej, včeraj sem pregledala in popravila pastirja, tako mi pravimo električni ograji. Na nekaterih mestih s snegom obtežene veje preobremenijo izolatorje, pa jih je treba zamenjati. Nadomestim tudi stare, majave in trohneče kole. Porežem vejice, ki se iztegujejo čez pastirja in bi se ga v mokrem vremenu lahko dotikale, ter ”kradle štrom”. Poskusim izkrčiti še čim več trnja in grmovja, ki zarašča travnik in ovira pašo krav.

Ko je pašnik pripravljen, je treba prignati še krave. To je podvig zase. Običajno se pasejo breje telice, ki še nikoli niso bile na paši in niso navajene pastirja. Kar nekaj časa jih je treba nadzirati, da v stampedu ne uidejo skozi ograjo. Šele, ko vsaka dobi vsaj eno, dve, ali raje tri lekcije električnega pastirja, lahko zaupamo, da bodo v ogradi tudi ostale.

S pašnikom imamo kar nekaj prijetnega, a napornega dela tudi čez leto. Večkrat je treba z motorno koso poskrbeti za visoke bilke in vztrajne vejice grmovja, ki se dotikajo žice. Vedno znova poženejo koprive, ki se jih krave ne pritaknejo. Vedno večjo problem pa zaradi bližine vode predstavljajo tudi tujerodne rastline, ki se bliskovito širijo od vodotokih in prerastejo marsikateri breg. Njihov izgon je izgubljena bitka, a se vendarle trudimo. Moj novi cilj je, da čim več invazivk pojemo. Mladi poganjki dresnika so celo zdravilni, okusni v omleti ali kot nadomestek rabarbare v kolačih, napitkih! https://www.dnevnik.si/1042713704/slovenija/japonski-dresnik-nadloga-v-naravi-posebnost-v-kuhinji
Jemo tudi tupinambur, poskusila sem že invazivne signalne rake, okusni so cvetovi robinije.

Na sliki: pašnik in potoček, cvetovi jelše, ekosistem v kadi, žabji mrest, krastačji mrest, plevel za špinačo. Krastačji mrest prepoznaš po tem, da so kroglice med sabo povezane v dolgo verižico. Upam da jim kljub zamuljenosti razvoj uspe in da jim čim več pride v naš vrt jest polže!

Comments are closed.

Proudly powered by WordPress | Theme: Baskerville 2 by Anders Noren.

Up ↑

%d bloggers like this: