Eva Rimahazi, kmetica, mamica, žena, biologinja, ljubiteljica narave in, seveda, krav!
Na kmetiji sem rejka telet, hlevarka, kravam ob porodu babica in negovalka, občasno veterinarka, opazovalka, učenka, asistentka, praktikantom inštruktorica. Polno zaposlena s kmetijstvom, odkar sem zaključila študij biologije. Rada delam na kmetiji, gospodinjim (no, predvsem v kuhinji se znajdem), ustvarjam, pečem, šivam, sirarim, uživam z družino.
Moja misija je Slovencem približati kmetijstvo. Zdi se mi, da položaj kmeta v Sloveniji že tako ni zavidljiv, najbolj pa me moti, da smo kmetje v družbi tako nerazumljeni, velikokrat zaničevani. Že sama beseda kmet se uporablja kot psovka, kmet pa velja za nazadnjaškega, zaplankanega človeka. V resnici pa nas je večina vedoželjnih, razgledanih ljudi, ki skrbimo za živali in zemljo, ohranjamo kulturno krajino tako, da krasi našo deželo. Pridelujemo zdravo hrano v skladu s strogimi okoljskimi zahtevami, saj želimo nahraniti svet in ga ohraniti za prihodnje rodove. Ker smo najbolj odvisni od vremena nas skrbi tudi globalno segrevanje in zdravje zemlje. Razmišljamo globalno, delujemo lokalno.
Želim spet približati kmetijstvo ljudem. Še dve generaciji nazaj je vsak drugi človek odraščal na kmetiji, ali pa je vsaj vsak imel babico, ki je živela v vasi in imela kravo, par prašičev in kokoši. Neverjetno hitro pa so ljudje izgubili stik z zemljo in s tem tudi razumevanje za kmetijstvo. Verjamem, da ljudi vseeno zanima, od kod prihaja njihova hrana in da želijo slišati kmetovo plat zgodbe.
Pisala bom o naši kmetiji, o mleku, hrani, okolju in opisovala zgodbe drugih kmetij.
Eva Rimahazi
