V četrtek zjutraj sem se lotila odmrzovanja napajalnikov pri telicah. Z vročim fenom tajam cevi. Najprej do pipe, da vidim, kje sem. Nadaljujem do kolena. Nato pa – vuš! Gejzir sredi hleva! Led je razmaknil šibek konektor, voda šprica do stropa. Šprintam po rorcange, pod hladnim tušem se prebijem do ventila, zaprem vodo. Zmanjka motivacije. Bomo uštimal po zajtrku.
En najbolj stresnih tednov se bliža koncu. Hud mraz je zame huda preizkušnja. Predvsem zato, ker mi onemogoča, da bi kakovostno opravila svoje delo, da bi kravam uredila in počistila hlev. Obenem nam vedno znova nalaga dodatno delo. Recimo čiščenje končne jame pri pehalu, ki se zabaše zaradi kosov ledu. Boriš se, nato pa odnehaš. Ati reče, da nima smisla proti vetru scat. Počakajmo odjugo. Mi je vseeno težko gledat, kako krave hodijo po blatu.
K sreči smo v tem stresnem tednu prejeli nesebično pomoč super punce Ane. V tednu zimskih počitnic je k nam prišla na prostovoljno delo, in hkrati opravila izziv za program Mepi.
V tem času se je preizkusila v številnih delih, ki jih opravlja kmet in kmečka gospodinja.
Že prvi dan, ko se sicer z delom spoznavamo bolj ob opazovanju, je močno poprijela za lopato, saj nam je hud mraz naložil veliko dodatnega dela, ki nas je grelo kljub nizkim temperaturam. Neverjetno, nobeno delo ji ni bilo odveč. Kljub temu, da ni s kmetije je spretno vihtela vile in lopato, hitro usvojila rutino. Včasih je kak praktikant prve dne res bolj v breme, ko ga uvajaš in učiš, Ana pa je z svojo radovednostjo in entuziazmom navdušila tudi mene. Poleg tega mi je z ramen dvignila kar nekaj dela, tudi pri pripravi kosil, pospravljanju in animiranju naše male Mine.
Hvala Ana, ker si nam s svojim žarom ogrela najbolj mrzel teden v tem letu!
You must be logged in to post a comment.